Skoči na vsebino

1993


Nagrado Republike Slovenije za znanstveno-raziskovalno delo v letu 1993 so prejeli:


Akademik profesor dr. DUŠAN HADŽI za življenjsko delo na področju kvantne kemije in molekularne farmakologije


Akademik profesor dr. Dušan Hadži je v svojem raziskovalnem obdobju, ki ga je začel v petdesetih letih, ustvaril lik izredno plodovitega, temeljitega in izvirnega raziskovalca ter vzgojitelja. Njegova začetna dela predstavljajo raziskave z infrardečo spektroskopijo premoga in derivatov, da bi lahko razložil mehanizem tvorbe koksa. S tem obdobjem sovpadata začetek in izredno intenziven razvoj infrardeče spektroskopije v svetu, ki jima je sledil in prispeval svoj delež. Njegova nadaljnja dela se vse bolj usmerjajo k njegovemu osnovnemu raziskovalnemu problemu, to je vodikovi vezi. Raziskave obsegajo kisle soli in adukte karboksilnih in dikarboksilnih kislin z močnimi vodikovimi vezmi. S klasifikacijo spektrov ob upoštevanju efektov devteracije je lahko napovedal izredno kratke vodikove vezi z dvojnim ali enojnim potencialnim minimumom. Pomembno je dejstvo, da je rezultate usklajeval z drugimi strukturnimi metodami kot ramansko spektroskopijo, jedrsko magnetno resonanco in rentgensko difrakcijo in s tem še posebej poudaril zmogljivost infrardeče spektroskopije. S številnimi deli na raznih sistemih in spojinah je uspel razložiti spektre močnih vodikovih vezi v trdnem in tekočem stanju. Ta njegova interpretacija in razvrstitev spektrov je še danes osnova za tolmačenje vodikove vezi in kljub znatno izpopolnjeni raziskovalni tehnologiji ni zahtevala popravkov in je dala v svetu sloves ljubljanski spektroskopski šoli.


Skladno z razvojem kvantne kemije je profesor Hadži razširil in dopolnil raziskave z uporabo teoretsko računskih metod. Objavil je vrsto del, ki podajajo razvoj metod za analizo nihanj in izračune elektronske zgradbe molekul tako s semiempiričnimi kot ab initio metodami. S tem je podal teoretsko razlago povezave med strukturo in nekaterimi lastnostmi snovi.


Vse te raziskave in dela so mu dala osnovo, da je razširil raziskave na velike kompleksne sisteme z vodikovimi vezmi med karboksilno skupino in bazično aminsko skupino v bioloških sistemih. Z uporabo spektroskopskih metod in kvantno kemijskih izračunov ter molekularne dinamike razlaga korelacijo med strukturo molekul in biološko aktivnostjo. Z izračunom molekularnega potenciala je lahko ugotovil primernost za določeno receptorsko mesto.


Poleg obsežnega raziskovalnega programa ima profesor Hadži tudi obsežno mentorsko delo. Mnogi njegovi sodelavci so se izredno uveljavili na mednarodni ravni in v svetu nadaljujejo s tematiko, ki jo je odprl profesor Hadži. Iz njegove ekipe izvira tudi vrsta mlajših magistrantov in doktorantov z mednarodno veljavo.


Leta 1953 je na Kemijskem inštitutu osnoval laboratorij za spektroskopijo, ki je prerasel v enoto za strukturno kemijo, katere vodja je bil do leta 1991. Poleg vloge rednega profesorja za strukturno kemijo na Univerzi v Ljubljani je bil od leta 1982 do 1991 v tovarni Lek svetovalec generalnega direktorja. Od tod tudi njegova večja usmeritev v raziskave dopaminskih in adrenergičnih receptorjev ter ergot alkaloidov.


Že na začetku svoje raziskovalne kariere se je s svojo tematiko tako uveljavil v svetu, da je lahko leta 1957 organiziral prvo konferenco o vodikovi vezi, ki so se je udeležili vsi vidnejši svetovni raziskovalci na tem področju in je bila začetna od naslednjih rednih srečanj na temo vodikove vezi. To konferenco lahko štejemo kot prvo veliko mednarodno povojno znanstveno srečanje, ki so se ga udeležili tako znanstveniki z vzhoda kot z zahoda. Tudi kasneje je organiziral več mednarodnih in domačih strokovnih sestankov. Bil je vabljen predavatelj na tujih univerzah ter tujih in domačih konferencah.


Profesor Hadži je častni doktor Univerze v Uppsali, redni član SAZU, dopisni član HAZU in SANU kot tudi inozemski član Indijske nacionalne akademije znanosti, je član mnogih tujih in domačih strokovnih društev. Več mandatnih obdobij je bil predsednik Slovenskega kemijskega društva. Za svoje plodno raziskovalno delo in mednarodno uveljavitev je leta 1976 prejel Kidričevo nagrado, leta 1986 pa nagrado AVNOJ.



Akademik profesor dr. VINKO DOLENC za vrhunske dosežke na področju nevrokirurgije


Akademik profesor dr. Vinko Dolenc je predstojnik Univerzitetne klinike za nevrokirurgijo Kliničnega centra v Ljubljani, ki je zaradi njegovega izjemno kvalitetnega, po obsegu in vsebini bogatega dela zaslovela v strokovnem in laičnem svetu daleč čez meje naše dežele. Zaradi tega je postala redno shajališče strokovnjakov — nevrokirurgov in učni temelj mladih zdravnikov, željnih izpopolnjevanja v praksi in znanosti nevrokirurgije.


Profesor Dolenc je uspel odlično združiti v celoto dosežke raziskav nevroanatomije, nevrofiziologije in klinične nevrologije s kirurgijo, kar je rodilo trdno temeljene in v vrh svetovne medicine segajoče dosežke nevrokirurgije. Tako globoko razumevanje klinika — kirurga za korenine dobre kirurgije, to je anatomije, se je v najodličnejši obliki dokazalo v njegovem najobsežnejšem znanstvenem delu o anatomiji in kirurgiji kavernoznega sinusa. Somrak majhnega predela notranjosti človeške lobanjske votline, kamor so kirurgi vstopali s strahom in negotovostjo ali pa se ga raje izognili, je profesor Dolenc jasno osvetlil z davno veljavnimi, pa danes pogosto pozabljenimi načeli klasične anatomije o nujnosti podrobnega pregledovanja, opazovanja in slikovnega prikazovanja najmanjših podrobnosti, spremenljivosti in medsebojnih odnosov vseh različnih tkivnih tvorb v tem območju. Le s takim vztrajnim preučevanjem se odstira luč, ki vodi kirurgove oči in roke v najbolj zapletene predele človekovega telesa. Ko je luč, je tudi pot in ko je pot, je tudi moč priti do cilja. In cilj zdravnika je nedvoumen: rešiti bolnika brez napake pri delu in brez nepotrebnih žrtev.


Knjiga profesorja Dolenca je v našem okolju edinstvena in prva tiskana objava na obsežnem polju kirurgije, ki je po vzoru klasikov medicinske vede jasno osvetlila, anatomsko utemeljila in tehnično omogočila varno poseganje v doslej še nepregleden, majhen, pa tem bolj pomemben predel telesa, kot je kavernozni sinus, ki ga obravnava nevrokirurgija. Narejena v Sloveniji, napisana za svet, izdana v odlični izvedbi, je že postala nepogrešljivo pomagalo in vodilo pri enem najtežjih posegov, ko nevrokirurgu hitreje utripa srce, da bolniku ne bi zastalo.



Profesor dr. PETER MAČEK za vrhunske dosežke na področju toksikologije


Profesor dr. Peter Maček v laboratorijih Biološkega oddelka Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani razvija in uveljavlja sodobne metode raziskovalnega dela na področju toksikologije. Svoje izvirne ideje in metode z rezultati sistematično usmerjenih raziskav je v zadnjih petih letih objavil v 17 mednarodno odmevnih člankih. Za skupino raziskovalcev, ki jo profesor Peter Maček vodi, je značilna interdisciplinarnost pri raziskovanju.

 

Izhodišče raziskav je bila originalna metoda izolacije toksina - ekvinatoksin II — iz morske veternice (Actinia equina) in proučitev njegovih biokemičnih lastnosti. S pomočjo usmerjenih biokemičnih postopkov je profesor Maček dokazal citotoksične in citolitične učinke očiščenega toksina. Eksperimentalno je preveril in dokazal model interakcije toksina z lipidno membrano. Odkril je zaviralni vpliv krvnega seruma na citotoksičnost in citolitsko aktivnost toksina. V posebnih raziskavah je ugotovil, da toksin zmanjšuje moč kontrakcij na izoliranem srcu poskusne živali ter sproži srčno aritmijo zaradi spazma koronarnih žil. Z izdelavo imunotoksina, spojine imunoglobulina in ekvinatoksina, načrtuje profesor Maček novo smer raziskovanja z možnostmi klinične uporabe citolitičnega konjugata za usmerjeno citolizo rakavih celic.


Izolacija citotoksinov s pojasnjenim mehanizmom delovanja odpira možnosti biomedicinskih raziskav, v katerih se ekvinatoksin II uporablja kot "kemični skalpel" za ustvarjanje kationskih por v celičnih membranah, kot postopek za povzročanje koronarnega spazma pri raziskovanju zdravil na izoliranem srcu živali, kot model za proučevanje mehanizmov celične smrti in kot metoda za selektivno citolizo rakavih celic, ki bi vezale konjugat ekvinatoksin-imunoglobin. Zaradi tega lahko pričakujemo vedno večje zanimanje za uporabo ekvinatoksina II v biomedicinskih raziskavah pri nas in po svetu, kar naj bi spodbudila tudi nagrada Republike Slovenije za vrhunske dosežke raziskovalnega dela profesorja Petra Mačka.



Profesor dr. SAŠA SVETINA in Akademik profesor dr. BOŠTJAN ŽEKŠ za vrhunske dosežke na področju biofizike


Profesor dr. Saša Svetina in akademik profesor dr. Boštjan Žekš sta v zadnjih petih letih objavila enajst odmevnih del v mednarodnih znanstvenih revijah, v katerih obravnavata mehanske lastnosti eritrocitov in fosfolipidnih vesiklov kot preprostega modela celic. V sedmih delih sta edina avtorja, v ostalih pa so soavtorji sodelavci raziskovalne skupine in nekateri tuji raziskovalci.

 

Ključen je članek iz leta 1989, objavljen v European Biophysics Journal, v katerem sta avtorja predstavila teoretično metodo za obravnavo oblik celic, določenih z njihovo upogibno energijo. Ugotovila sta, da je bistvena plastna struktura bioloških membran, pri čemer lahko plasti nemoteno drsijo ena ob drugi. Od tod sta izpeljala model sklopljenih plasti, ki je izhodišče nadaljnjih analiz. Z domiselnimi matematičnimi metodami sta  zatem ugotovila, da glede na parametre membrane obstajajo razredi oblik različnih simetrij, med katerimi so tudi najbolj pogoste osnosimetrične oblike človeških eritrocitov.

 

Kasnejše eksperimentalne določitve oblik fosfolipidnih vesiklov so potrdile veljavnost njune teorije. Začetnemu uspehu so sledile posplošitve teorije in njena širša uporaba. Avtorja sta, deloma v sodelovanju, študirala nezvezne spremembe oblik, upoštevala raztegljivost posameznih plasti membran, obravnavala vesikulacijo eritrocita ter oblike zaključenih membran pod različnimi obremenitvami. Slednje raziskave, ki so rezultat sodelovanja s skupino v Rochestru, predstavljajo prvo eksperimentalno   določitev elastičnega modula za relativno raztegljivost fosfolipidnih membran.

 

Rezultati originalnega dela profesorjev Svetine in Žekša so v svetu vzbudili vrsto novih eksperimentalnih in teoretičnih raziskav. Na to kažejo velika odmevnost objavljenih del pa tudi vabila na mednarodna znanstvena srečanja, kjer sta imela avtorja v zadnjih letih trinajst vabljenih predavanj z navedeno tematiko.


Nagrajenca sta v našem prostoru začetnika in gonilna sila teoretičnih raziskav fizike membran ter sta jih s svojimi deli dvignila v zelo uspešno znanstveno področje.

 


Docentka dr. JERA VODUŠEK-STARIČ za vrhunski dosežek na področju zgodovine

 

Docentka dr. Jera Vodušek-Starič je v delu Prevzem oblasti 1944-1946 z metodo zgodovinske stroke prodorno stopila v tisto območje zgodovine, ki je do sedaj zaradi svoje zahtevnosti ostajalo malo raziskano. Revolucionarni prevzem oblasti komunistov v imenu Ijudstva v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne je tema, ki je do nje čakala poglobljene, historično utemeljene osvetlitve. Potreba po takšni raziskavi je bila tem večja, ker gre v slovenskem primeru za pojav, ki je v evropskih primerjavah v marsičem specifičen in mu historiografska raziskava šele omogoča, da postane tudi važna sestavina evropske zgodovinske zavesti.  Ustrezno je zato, da je nagrajena zgodovinarka veliko napora namenila umeščanju tega poglavja slovenske zgodovine ne le v jugoslovanska razmerja, marveč zlasti tudi v mednarodni, evropski okvir. Uspešnost njenega dela v tej smeri omogoča poleg občih primerjav tudi zaznavanje slovenske posebnosti v primerjavi z drugimi deželami takratnega socializma. Temelj njenega dela sta bila odkrivanje in analiza zgodovinskih virov, nastalih v slovenskem prostoru. Vrh tvornosti dosega, ko prikaže in razčleni razvojne stopnje in značilnosti sodstva in represivno policijskega aparata. V širšem raziskovanju odnosov revolucije do slovenske države obravnava tudi priprave na volitve v ustavodajno skupščino in druge dejavnosti novih oblasti in aktivistov revolucije. Ugotavlja njihovo skupno uglašenost v okvirih zvezne države in revolucionarne koncepcije, ob tem pa opaža tudi znamenja tiste slovenske drugačnosti, ki so že tedaj budila v državnem središču pomisleke do slovenskih političnih organizacij, celo do Komunistične stranke Slovenije in sploh do dežele, ki se dejansko ni odpovedala lastni civilizacijski dediščini.


Delo doktorice Jere Vodušek-Starič je ustvarilo strokovno odločilen prispevek k zgodovini slovenskega naroda v enem njegovih prelomnih obdobij, ki pa še ni tako odmaknjeno, da ne bi od zgodovinarja terjalo izvirnih pristopov, velikih hevrističnih naporov in tudi posebno odgovornega obravnavanja snovi. Njeno delo je pomembno za napredek zgodovinopisja pri zahtevnih temah novejše zgodovine, za potrditev zmožnosti in znanstvene pristojnosti zgodovinske stroke tudi na tem območju. Zato ne preseneča, da je delo dr. Jere Vodušek-Starič zbudilo zanimanje v strokovni javnosti drugih držav in da že prispeva k spoznanju samobitnosti Republike Slovenije in k utrditvi njenega ugleda v svetu.

 


Docent dr. RAJKO KENDA za izum naprave za sprejem urina in osamitev vzorca za preiskovalne potrebe


Pri dojenčku in majhnem otroku temelji diagnoza okužbe sečil na mikrobiološki preiskavi urinskega vzorca. Prestrezanje ustreznega urinskega vzorca pa je zelo težavno, saj majhni otroci urinirajo nekontrolirano, odvzeti pa je treba t.i. vmesni curek. Posledice neustreznega prestreza urinskega vzorca so lažno pozitivni izvidi, posledica teh pa nepotrebno obremenjevanje otrok z invazivnimi diagnostičnimi in zdravilnimi postopki z vsemi predvidljivimi in nepredvidljivimi komplikacijami. Poleg vsega so omenjeni postopki še dragi in povsem po nepotrebnem obremenjujejo zdravstvu namenjena sredstva. V Sloveniji in tudi že ponekod drugod po svetu je bil pomemben korak naprej storjen že s t.i. "zbiralnikom" za prestrezanje vmesnega curka za dojenčke in majhne otroke, ki ga je dr.Rajko Kenda, patentiral v letu 1981. Sedanja priprava pa postopek odvzema ustreznega urinskega vzorca zelo poenostavlja. Zdravnik in izumitelj dr.
Kenda, je za sedanjo "napravo za sprejem urina in osamitev vzorca za preiskovalne potrebe" že pridobil patent v ZDA, postopka za pridobitev evropskega in slovenskega patenta tečeta. Gre za pripraven, enostaven, cenen in učinkovit pripomoček, ki ga na eni strani lahko brez pomoči strokovne osebe uporabljajo starši majhnega otroka doma, koristen pa je tudi v diagnostiki otrok v bolnišnici. Naprava je v Sloveniji v redni proizvodnji od začetka leta 1992. Proizvaja jo podjetje Plastor, trži pa Sanolabor, izdelke proizvajajo in prodajajo tudi v ZDA, od koder jih izvažajo v Evropo. Izum dr. Rajka Kende, pomembno izboljšuje in poenostavlja diagnostiko okužbe sečil. Uspešno se že uporablja v vsakdanji praksi in daje tudi pozitivne gospodarske učinke.



Dr. JANEZ PIRŠ, mag. BOJAN MARIN, dr. IGOR MUŠEVIČ, SILVA PIRŠ, ing. in mag. SAMO KOPAČ za izum smučke s trajno identifikacijsko oznako


Avtorji so iznašli in razvili nov način trajnega označevanja smuči z vgrajeno magnetno ploščico s čitljivo identifikacijsko kodo. Identifikacijska oznaka je izdelana iz domačih magnetnih kompozitnih materialov, ki so vgrajeni v večplastno strukturo smučke. Taka trajna in neizbrisljiva identifikacijska oznaka predstavlja novost v sodobni smučarski industriji in veliko izboljšavo glede na do sedaj uporabljene postopke označevanja z vtiskanjem ali lepljenjem serijske številke na površino že izdelane smučke, kar je tudi razmeroma lahko odstraniti.


Nagrajen izum označevanja smuči z magnetno čitljivo identifikacijsko kodo omogoča identifikacijo smuči že v prvih tehnoloških fazah proizvodnje in njeno računalniško nadzorovanje, poenostavlja postopek reklamacije in popravila smuči, omogoča označevanje po posebnem naročilu kupca, smučarju pa daje večjo zanesljivost pri zaščiti proti kraji. Za močno konkurenco na smučarskem trgu je navedena novost pomemben prispevek za še večjo uveljavitev in prodajo slovenskih smuči.


Za izum sta bila vložena zahtevka za pridobitev patenta pri nas in pri evropskem patentnem uradu, postopek pa je že v fazi preizkusne proizvodnje v tovarni Elan-Ski iz Begunj .


Po "izumu" bloške smučke pred več stoletji in po mnogih kasnejših izpopolnitvah so zmogli nagrajenci temu slovenskemu simbolu dodati še eno izboljšavo.



Profesor dr. RAFAEL CAJHEN, mag. NENAD MEĐERAL, docent dr. JANEZ NASTRAN, FRANCE PAVLOVČIČ, dipl. ing., docent dr. TOMISLAV RANČIČ in mag. DANIEL VONČINA za izum tehnološkega postopka kalibracije s trajnim magnetom predmagnetizirane dušilke


Novi tehnološki postopek kalibracije s trajnim magnetom predmagnetizirane dušilke je izum, ki rešuje problem predmagnetenja z dovolj veliko točnostjo. Obsega postopek kalibriranja, ki je nova tehnologija z izvirnim algoritmom in zasnovo nove naprave za proizvodnjo.

 

Kalibracijska naprava, ki jo obravnava izum, ima v posebnem vezju magnetilno in razmagnetilno kondenzatorsko baterijo, enotno magnetilno-razmagnetilno tuljavo in elektronske krmilne elemente.


Ves proces kalibracije je voden računalniško. Vsakokratnemu postopku magnetenja sledi meritev induktivnosti dušilke. Računalnik izračuna induktivnost dušilke po vsakem magnetenju in s pomočjo hranjene empirične kalibracijske tabele sproži potrebno korekcijo magnetilne ali razmagnetilne napetosti na kondenzatorju. Z iterativnim približevanjem želeni vrednosti dosežemo s tem postopkom ustrezno točnost stopnje predmagnetenja.


Tovarna ISKRA FERITI je izum že vpeljala v proizvodnjo in s tem bistveno povečala konkurenčno sposobnost na svetovnem trgu.