Skoči na vsebino

VREDNOTENJE IZOBRAŽEVANJA

 

Vrednotenje izobraževanja je postopek, v katerem se o opravljenem izobraževanju izda mnenje o različnih elementih vrednotenega izobraževanja.  

Mnenje je informativno-svetovalne narave.

 

Informacije iz izdanih mnenj ENIC-NARIC center objavi kot informacijo javnega značaja, ki so na voljo vsem za prepoznavanje (tujega) izobraževanja. Te informacije se uporabljajo enako kot mnenje, izdano na osebno ime za namen zaposlovanja in v postopkih priznavanja na izobraževalnih institucijah.

Postopek

Prosilec pri ENIC-NARIC centru na posebnem fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ENIC-NARIC_center/Obrazci/2017-obrazec_V_seznam__navodila.pdfobrazcu V (english: form V) poda vlogo za vrednotenje izboraževanja, ki ji priloži zahtevano dokumentacijo.

Postopek vrednotenja izobraževanja se vodi v skladu z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (Uradni list RS, št. 87/2011, popr. 97/2011 in 109/2012) - angleški prevod zakona.

 

Najkasneje v dveh mesecih od prejema popolne vloge ENIC-NARIC center izda mnenje o izobraževanju.

 

V kolikor se prosilec z izdanim mnenjem ne strinja, lahko pri ENIC-NARIC centru v petnajstih dneh od njegove vročitve poda pisni ugovor z obrazložitvijo in morebitnimi novimi dokazili.

Prosilec lahko vloži pisni ugovor tudi v primeru, da ENIC-NARIC center ne izda mnenja v roku dveh mesecev od prejema popolne vloge. Ugovor je opredeljen v 9. členu Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAJ JE PREDMET VREDNOTENJA? 

Listina o v celoti opravljenem izobraževanju je spričevalo, diploma ali druga listina, s katero imetnik oziroma imetnica izkazuje uspešno zaključen izobraževalni program - izobraževanje, ki ga pristojni organ države izvora listine o izobraževanju priznava kot izobraževanje, ki je del njenega šolskega sistema. Listine o v celoti opravljenem izobraževanju so lahko: tuja listina o izobraževanju, slovenska listina o izobraževanju in listina o izobraževanju, izdana v republikah SFRJ pred 25. 6. 1991.


KAJ NI PREDMET VREDNOTENJA IZOBRAŽEVANJA?

Listine o deloma opravljenem izobraževanju, s katero imetnik izkazuje opravljen del izobraževalnega programa za pridobitev listine o v celoti opravljenem izobraževanju oziroma pridobljenih študijskih kreditnih točkah, opravljenih razredih, letnikih, semestrih, izpitih, modulih po tem programu.

  • Terciarno izobraževanje, če traja manj kot 1 semester oziroma je ovrednoteno z manj kot 30 ECTS.
  • Izobraževanje, ki se izkazuje z dokazili o jezikovnih, računalniških in drugih tečajih, strokovnih izpitih, poklicnih kvalifikacijah ter drugih poklicnih in strokovnim usposabljanjih.

 

 

 

 

 

Stroški postopka

Stroški vrednotenja izobraževanja znašajo 50 EUR in se jih lahko poravna na naslednje načine:

- osebno v glavni pisarni Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Masarykova cesta 16, Ljubljana z :

- gotovinskim plačilom

- bančno kartico (Karanta, MasterCard, Visa, BA, Maestro)

- z univerzalnim plačilnim nalogom - UPN, kjer je potrebno navesti:

 

o        namen plačila: MIZS-stroški za vrednotenje

o        naziv in naslov prejemnika: Drugi nedavčni prihodki države, Ljubljana

o        številka računa-IBAN: SI56 01100 1000621284

o        referenca: 11 33308-7141009-12345678

o        SWIFT koda-za plačilo iz tujine:  BSLJSI2X Banka Slovenije.

 

Stroškov se ne zaračunava pravnim osebam javnega prava.

Stroškov so oproščeni prejemniki socialne pomoči, varstvenega dodatka, nadomestila za invalidnost, iskalci zaposlitve, ki to dokažejo z ustreznimi dokazili, kot so:

- pravnomočna odločba pristojnega organa za pravne osebe javnega prava

- potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, da se oseba vodi v evidenci brezposelnih oseb, ki ne sme biti starejše od 14 dni.

 

V skladu z Zakonom o Slovenskem ogrodju kvalifikacij (Uradni list RS, št. 104/2015) - v nadaljevanju ZSOK so stroškov vrednotenja izobraževanja oproščeni tudi prosilci, ki želijo vrednotiti izobraževanje na podlagi slovenske listine o izobraževanju, ki je bila izdana pred uveljavitvijo ZSOK, torej pred 12. 7. 2016.

Sem sodijo slovenske listine o izobraževanju (diplome, spričevala, priloge k diplomi…), izdane pred 12. 7. 2016, na katerih še ni razvidna informacija o ravni izobraževanja po slovenskem ogrodju kvalifikacij (SOK), evropskem ogrodju kvalifikacij (EOK) in evropskem ogrodju visokošolskih kvalifikacij (EOVK).

 

 

 

Seznanitev delodajalcev glede nove oblike akta

V postopku vrednotenja izobraževanja ministrstvo namesto dosedanje odločbe o priznavanju izda mnenje o posameznih elementih izobraževanja. Mnenje služi kot pomoč pri prepoznavanju in umeščanju tako tujih kot slovenskih listin o izobraževanju.

Z mnenjem se ne podeljujejo pravice ali obveznosti, ker je te imetnik listine o izobraževanju že pridobil z zaključenim izobraževanjem. Gre za prenos pravic iz ene države v drugo.

 

Mnenje vsebuje naslednje informacije:

- o listini o izobraževanju,

- o statusu izobraževalne institucije in izobraževalnega programa,

- o opravljenem izobraževanju, področju oziroma smeri in njegovi umeščenosti v državi izvora,

- o pridobljenem naslovu, nazivu v državi izvora,

- o pravicah, ki iz izobraževanja izhajajo v državi izvora,

- kratek opis sistema izobraževanja v državi izvora in

- o primerljivosti izobraževanja s slovenskim izobraževalnim sistemom.

 

Za primerjavo tujega in slovenskega izobraževanja je pomembna informacija o umeščenosti tujega izobraževanja v izobraževalni sistem v državi izvora. Ne gre za vsebinsko presojo izobraževanja, pač pa bo ENIC-NARIC center podal informacijo o primerljivosti izhajajoč iz informacij, ki jih je mogoče razbrati iz posameznikove vloge, informacij ENIC-NARIC centra o tujih šolskih sistemih v povezavi s slovenskim šolskim sistemom.

 

Končno odločitev glede zaposlitve sprejme delodajalec, ki določa pogoje za zaposlitev in poleg formalne izobrazbe (ki predstavlja le en del usposobljenosti posameznika) upošteva tudi kompetence, veščine, dodatna znanja kandidata. V primeru reguliranega poklica sprejme končno odločitev tisti nacionalni regulator, ki določa zakonske pogoje za opravljanje takega poklica (resor, zbornica, združenje). Izobraževanje se izkazuje z izvirnikom listine, mnenje služi kot »prevajalnik«. Ključna pa je listina o izobraževanju.

 

Če gre za tuje javne listine (tudi diplome, spričevala…), se le te uporabljajo v pravnem prometu RS, če so ustrezno legalizirane, razen v primeru, ko področna zakonodaja legalizacije ne zahteva. Za več informacij v zvezi z legalizacijo tujih javnih listin v postopki pred drugimi organi se lahko organ obrne na Ministrstvo za pravosodje RS.

 

 

 

 

 

 

 

Uporaba tujega naslova

Imetnik tujega naslova lahko le-tega uporablja v Republiki Sloveniji v izvorni obliki v skladu s predpisi države izvora listine o izobraževanju (oziroma v njegovi transkripciji).

 

Tuj naslov se ne prevaja v slovenski jezik in se navaja skupaj z državo izvora izobraževanja v slovenskem prevodu.

 

Enako velja za uporabo tujega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe, za tuje poimenovanje stopnje izobraževanja ali izobraževalnega programa, ki se v državi izvora uporablja na enak način kot tuj naslov v Republiki Sloveniji.

 

Primeri:

- tuj naslov: Diplom Ingenieur, Zvezna republika Nemčija,

- tuj naziv poklicne izobrazbe: bravar, Bosna in Hercegovina,

- tuje poimenovanje stopnje izobraževanja: Bachelor of Science, Združene države Amerike,

- tuje poimenovanje izobraževalnega programa: Master of European Studies, Kraljevina Belgija.

 

 

 

 

 

 

 

 

Legalizacija

Postopek vrednotenja:

V skladu z 20. členom Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja se v postopkih vrednotenja izobraževanja ne predvideva več legalizacije tuje listine.

 

Postopek priznavanja za namen nadaljevanja izobraževanja v RS:

V postopku priznavanja za namen nadaljevanja izobraževanja v RS se postopek legalizacije za tuje listine o izobraževanju ohrani in je enak kot doslej, kar pomeni, da se listine o izobraževanju legalizirajo v skladu z Zakonom o overitvi listin v mednarodnem prometu (Uradni list RS, št. 64/01) ali po Zakonu o ratifikaciji Konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin (Uradni list FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 10/62).  Države podpisnice Haaške konvencije v skladu z Zakonom o ratifikaciji Konvencije so navedene tukaj: http://hcch.e-vision.nl/index_en.php?act=conventions.status&cid=41

 

 

Stališča posameznih držav glede legalizacije listin o izobraževanju ter mnenje Ministrstva za pravosodje

 

 

 

 

Drugi postopki:

Ministrstvo pripominja, da se smejo tuje javne listine v Sloveniji uporabljati le, če so legalizirane, razen v primeru, ko področna zakonodaja legalizacije ne zahteva. Za več informacij v zvezi z legalizacijo tujih javnih listin v postopkih pred drugimi organi se lahko obrnete na Ministrstvo za pravosodje. 

 

Zakonodaja s področja legalizacije:

Države podpisnice Haaške konvencije so dosegljive na spletni strani: http://hcch.e-vision.nl/index_en.php?act=conventions.status&cid=41

 

 

 

 

 

 

Akreditacija visokošolske ustanove in študijskega programa

Status izobraževalne institucije in izobraževalnega programa je akreditacija oziroma drug izid postopka, s katerim država izvora listine o izobraževanju vrednoti kakovost izobraževalne institucije in izobraževalnega programa, tako da ugotavlja izpolnjevanje minimalnih standardov kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja v skladu z nacionalno zakonodajo in ju kot tako priznava kot del njenega šolskega sistema.

 

V primeru transnacionalnega izobraževanja, ki se nanaša na vse oblike in načine izobraževanja, pri katerem se javno veljavni izobraževalni program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca izobraževalnega programa, pa poleg navedenega predstavlja tudi informacijo o izvajanju izobraževanja v državi oziroma državah, v katerih se izobraževanje izvaja.

 

Terminologija glede statusa izobraževalne institucije in izobraževalnega programa v mednarodnem prostoru ni enotna. V številnih državah, kot v Republiki Sloveniji se uporablja termin akreditacija, na primer v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju besedila: UK) pa termina akreditacija ne uporabljajo. Prav tako v UK izvajajo le »akreditacijo« izobraževalnih ustanov (»institucionalna akreditacija«). Postopka, s katerim bi država vrednotila kakovost izobraževalnih programov, v UK ne izvajajo. Evaluacijo izobraževalnih programov izvajajo izobraževalne institucije same. Nemčija pri starih predbolonjskih programih prav tako ni poznala postopka akreditacije študijskega programa.

 

Vsaka država ima objavljen seznam akreditiranih izobraževalnih institucij, oziroma seznam institucij, katere pristojni organi države izobraževanja priznavajo kot institucije, ki so del šolskega sistema posamezne države.

Več na spodnjih spletnih povezavah (seznam akreditiranih izobraževalnih institucij po državah):

 

http://www.enic-naric.net/ (države vključene v mrežo ENIC/NARIC)

http://www.bis.gov.uk/policies/higher-education/recognised-uk-degrees (za področje Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske)

http://www.hochschulkompass.de/ (za področje Nemčije)

http://www.anabin.de/ (več držav)

http://www.chea.org/default.asp (področje ZDA)

 

 

 

 

 

 

 

Opozorilo pri izbiri študija v tujini

Študenti, ki se odločajo za študij v tujini morajo biti pri izbiri študija predvsem pozorni na to, ali gre za formalno izobraževanje, ob zaključku katerega študent pridobi javno veljavno izobrazbo. To pomeni, da mora študent opraviti izobraževanje na instituciji, za katero pristojni organi države izvora izobraževanja jamčijo, da je del formalnega šolskega sistema države izvora izobraževanja. To pomeni, da je pri izbrani izobraževalni instituciji potrebno preveriti status institucije in izobraževalnega programa v državi izvora.

 

Status izobraževalne institucije in izobraževalnega programa je akreditacija oziroma drug izid postopka, s katerim država izvora listine o izobraževanju vrednoti kakovost izobraževalne institucije in izobraževalnega programa, tako da ugotavlja izpolnjevanje minimalnih standardov kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja v skladu z nacionalno zakonodajo in ju kot taka priznava kot del njenega šolskega sistema.

Poleg statusa izobraževalne institucije in izobraževalnega programa je z vidika primerljivosti s slovenskim šolskim sistemom v  povezavi z zaposlitvijo v Republiki Sloveniji pomembna tudi stopnja izobrazbe, kamor se določeno izobraževanje v državi izvora uvršča, način izvajanja predmetnega izobraževanja in opravljeno ustrezno predhodno izobraževanje. Brez primerljive stopnje izobrazbe v slovenskem šolskem sistemu, se oseba v Republiki Sloveniji, predvsem v javnem sektorju, zaradi sistema trga dela ne bo mogla zaposliti.

 

Na primer:

V Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske na določenih visokošolskih institucijah študente vpišejo v enoletni magistrski študijski program na podlagi delovnih izkušenj in drugih dosežkov na strokovnem področju, ki je bilo neposredno povezano s smerjo študijskega programa, brez predhodno zaključenega dodiplomskega študijskega programa. Zaključen magistrski študijski program se v državi izvora uvršča na drugo stopnjo izobraževanja, vendar pa tako izobraževanje s slovenskim šolskim sistemom ni primerljivo, saj so v skladu s 33. členom in 36. členom Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/06 - ZViS UPB3, 59/07 – ZŠtip, (63/07 popr.),15/08 - Odl. US U-I-370/06-20, 64/08 in 86/09; v nadaljevanju besedila ZViS) magistrski študijski programi opredeljeni, kot študijski programi druge stopnje, ki obsegajo 60 do 120 kreditnih točk (ECTS) in trajajo eno do dve leti, vendar tako, da na istem strokovnem področju skupaj s programom prve stopnje trajajo pet let. Namreč v magistrski študijski program se lahko v Republiki Sloveniji vpiše, kdor je končal študijski program prve stopnje z ustreznih strokovnih področij ali študijski program prve stopnje z drugih strokovnih področij ob opravljenih dodatnih obveznostih. V Republiki Sloveniji na tak način ni mogoče pridobiti stopnje izobraževanja po magistrskih študijskih programih, iz česar sledi, da zgoraj opisano v tujini pridobljeno izobraževanje ni primerljivo s slovenskim šolskim sistemom.

 

V primeru transnacionalnega izobraževanja, ki se nanaša na vse oblike in načine izobraževanja, pri katerem se javno veljavni izobraževalni program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca izobraževalnega programa, morata biti izobraževalna institucija in študijski program akreditirana v matični državi, v državi prejemnici pa mora biti izobraževanje usklajeno z nacionalno zakonodajo na področju visokega šolstva.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ocenjevalne lestvice

Potrdil o pretvorbi ocen, pridobljenih na tujih izobraževalnih institucijah, v slovenski ocenjevalni sistem, ENIC-NARIC center na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ne izdaja, saj za to nima pravne podlage.

V Republiki Sloveniji ocenjevalna lestvica na področju visokega šolstva ni enotno določena v Zakonu o visokem šolstvu, ampak se določi s statutom posameznega visokošolskega zavoda.

ENIC-NARIC center lahko pridobi in poda informacije, ki sodijo v okvir tujega šolskega sistema, vendar samih informacij, npr. o tujih ocenjevalnih lestvicah ipd., ki jih potrebujejo za različne namene druge institucije v Sloveniji, ne interpretira.

Okvirni razpon ocen (najnižja ocena in najvišja ocena) lahko najdete med informacijami po državah, kjer je okvirni ocenjevalni sistem posamezne države opisan v okviru šolskega sistema države.

 

V primeru, ko se oseba izobražuje v tujini na visokošolski izobraževalni instituciji, ki uporablja tudi tako imenovani kreditni sistem študija po sistemu ECTS (European Credit Transfer and Accumulation System), je praviloma mogoče pri tej izobraževalni instituciji zaprositi za pretvorbo nacionalne/institucionalne ocenjevalne lestvice v ECTS ocenjevalno lestvico (ECTS Grading table).

 

Več o tem na naslednji spletni povezavi:

http://ec.europa.eu/education/lifelong-learning-policy/doc/ects/guide_en.pdf

 

 

 

 

 

 

 

Kaznivost ponarejanja in krive uporabe listine

Ministrstvo je na osnovi drugega odstavka 20. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (Ur. l. RS, št. 87/11 in 97/11) pristojno in dolžno, v primeru dvoma v izvirnost listine o izobraževanju, preverjati izvirnost pri izdajatelju listine oziroma pristojnem organu države, v kateri je bila listina izdana.

 

Ponarejanje listin, kot tudi zgolj uporaba take ponarejene listine (kot tudi lažna izjava), je kaznivo po 256. členu Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 55/08; v nadaljevanju besedila: KZ) in jih je uradna oseba dolžna prijaviti za kazenski pregon pristojnemu organu.

 
Če institucija, pristojna za izdajo tuje listine o izobraževanju, oziroma organ, pristojen za izobraževanje v dani državi, ne potrdi izvirnosti listine, je uradna oseba v skladu z 286. člena KZ (o kaznivosti opustitve ovadbe kaznivega dejanja) v zvezi z  145. členom Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/07 - UPB4, 68/08, 77/09, 91/11) dolžna podati ovadbo pristojnemu kazenskemu organu v reševanje.

 

 

 

 

 

 

Transnacionalno izobraževanje (TNI)

 

Transnacionalno izobraževanje (transnational education/ crossborder education, v nadaljevanju besedila: TNI) so vse oblike in načini izobraževanja, pri katerem se javnoveljavni študijski program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca študijskega programa.

 

 

 

Dve osnovni vrsti TNI, ki ga določena država izvaja zunaj lastnega teritorija:

  • franšizno izvajanje, »twinning« pogodbe in »joint degree«, za katere velja, da so študijski programi, deli študijskih programov oziroma druge storitve na področju izobraževanja, izvajani ter zagotavljani s strani druge partnerske institucije v drugi državi;
  • podružnice, zunanji sedeži in mednarodne institucije, za katere velja, da študijske programe, dele teh oziroma druge storitve na področju izobraževanja, zagotavljajo neposredno institucije v državi izvora.

Na splošno velja, da imajo posamezne države nadzor nad lastnim nacionalnim šolskim prostorom. Poleg posameznih visokošolskih nacionalnih zakonodaj pa veljajo za TNI tudi določena mednarodna merila ter načela in kodeksi, ki tovrstno izobraževanje urejajo: Revised Code of Good Practice Practice in the Provision of Transnational Education – Bucharest 2007 – v nadaljevanju Kodeks, Revised Recomandation on Procedures and Criteria for the Assessment of Foreign Qualifications – spremni dokument o implementaciji Kodeksa. TNI v osnovi ni predvideno skladno s Konvencijo o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji (Ur. l. RS, št. 45/99 – mednarodne pogodbe št. 14/99, v nadaljevanju: Lizbonska konvencija), v Sloveniji ratificirano mednarodno pogodbo, ki striktno omejuje priznavanje kvalifikacij zgolj glede na državo izvora.

 

Ravno z namenom, da bi se tudi TNI podrejalo določilom Lizbonske konvencije, ter posledično ZVPI, so bili dodatno sprejeti zgoraj omenjeni Kodeksi na nacionalni in mednarodni ravni. Kodeks je mednarodni instrument, komplementaren Lizbonski konvenciji, ki nudi normativno podlago nacionalnim telesom priznavanja izobraževanja. TNI se namreč izvaja na temelju gospodarske pogodbe in velja za storitveno dejavnost. Kodeks kljub temu v določenih primerih omogoča priznavanje oziroma vrednotenje TNI in sicer tako, da določa pogoje priznavanja oziroma vrednotenja TNI. TNI lahko postane predmet Lizbonske konvencije, ter posledično ZVPI na slovenskih tleh, zgolj v določenih primerih in sicer, ko dosega skladnost s pogoji Kodeksa in z določili posamezne nacionalne zakonodaje.

 

Popolna skladnost z zahtevami naštetimi v Kodeksu, je zagotovilo, da so transnacionalno pridobljene visokošolske kvalifikacije iste kot tiste, ki jih podeljuje matična visokošolska institucija po uspešno zaključenem programu na samem sedežu (na nacionalnem teritoriju). Kodeks je torej namenjen temu, da v kolikor so kvalifikacije, pridobljene preko TNI, skladne z določili Kodeksa (torej pridobitev kvalifikacije spoštuje tako visokošolski prostor države izvora, kot visokošolski prostor države gostiteljice) se TNI kvalifikacije lahko štejejo za predmet Lizbonske konvencije.

Kodeks izrecno določa, da morajo biti pogodbe o izvajanju  transnacionalnega izobraževanja skladne z nacionalno zakonodajo na področju visokega šolstva, in sicer v obeh, tako v državi izvora kot tudi v državi gostiteljici transnacionalnega izobraževanja. V istem delu Kodeks določa, da morajo biti akademski in kvalitativni standardi transnacionalnih programov vsaj primerljivi tistim v izvorni instituciji kot tudi visokošolskim standardom v državi prejemnici. Izvorna institucija in institucija v državi gostiteljici sta zadolženi in polno odgovorni za zagotavljanje kakovosti ter nadzor nad kakovostjo (v slovenskem prostoru je to v skladu s slovensko zakonodajo postopek akreditacije). Načela, ki jih Kodeks izpostavlja v drugem delu, imajo obliko izjav in sicer normativne veljave. 

 

Kot podpisnica Lizbonske konvencije, je tudi Republika Slovenija prevzela obvezo po upoštevanju določil Kodeksa. Poleg tega, so v veljavnih določbah nacionalne slovenske zakonodaje, v Kodeksu izrecno izpostavljena merila že sama po sebi uveljavljena za zakonito izvajanje kakršnihkoli visokošolskih programov na nacionalnem ozemlju Republike Slovenije.

 

Javna evidenca visokošolskega transnacionalnega izobraževanja